Miklošičeva cesta 28, 1000 Ljubljana
Sezona klasičnih filmov je mesečni cikel, ki predstavlja digitalizirano filmsko dediščino iz arhivov filmskih gledališč in filmskih muzejev. V mesecu februarju bodo v okviru serijalke v Kinoteki predvajani trije klasiki madžarskega filma.
Sreda, 21. februar, 20:00, Ptica ujetnica, Pál Sugár-Lajos Lázár, 1929, 46’)
Mlado žensko obsodijo na zapor, čeprav je zločin v resnici zakrivil njen zaročenec. Zaslepljena od ljubezni in ob pomoči zaporniškega zdravnika ji uspe pobeg – za eno samo noč, da bi se sestala s svojo ljubeznijo. Ptica ujetnica predstavlja eno zadnjih del obdobja madžarskega nemega filma. Glasbo za film so napisali Milán Hodován (elektronika, klaviature), Patrik Oláh (violina) in Péter Friderikusz (violončelo)
Četrtek, 22. februar, 19:00, Peneča kopel (György Kovásznai,1979, 77’)
Nevrotični notranji arhitekt Zsolt na dan poroke stisne rep med noge in se zateče v stanovanje svoje znanke. Njegova bodoča soproga Klári pa se medtem na svatbi zabava tako zelo, da se s svojim odsotnim ženinom niti malo ne obremenjuje.
Film Peneča kopel je ob času nastanka predstavljal radikalno nasprotje takratnih konvencij animiranega filma, narejenega po klasičnih literarnih predlogah. Zato ne preseneča, da je bil Kovásznaijev film, posnet izključno za odraslo gledalstvo, v svojem času sprejet z nerazumevanjem, v strokovnih krogih pa so bila mnenja glede njegove vrednosti deljena. Po le nekaj tednih je bil film umaknjen s kinematografskih sporedov. Obenem pa je pionirski slog Peneče kopeli odločilno vplival na kasnejše ustvarjalce: vpliv tega filma je namreč še danes čuti v delu ustvarjalcev animiranih filmov mlajše generacije.
Četrtek, 22. februar, 21:00, Orfej in Evridika (István Gaál, 1985, 95’)
V svojem zadnjem igranem celovečercu se je István Gaál, ena največjih osebnosti madžarskega filmskega modernizma, vrnil k svojim večnim zatočiščem, temeljem evropske kulture: klasični glasbi in antični grški mitologiji. Gre za adaptacijo znane opere Christopha Willibalda Glucka. Režiser antično mitološko pripoved slika skozi podobe narave in krajine, razporejene v abstraktne geometrične vzorce, ki nam osrednje sporočilo mitološke tematike predočajo kot univerzalno človekovo izkustvo: željo, skozi ljubezen in umetnost premagati lastno minljivost.
