Péter Esterházy, prejemnik Vilenice

Peter Esterházy, ena vodilnih figur madžarske književnosti minulega stoletja, je bil prvi, ki je na tretjem vileniškem festivalu leta 1988 dobil mednarodno literarno nagrado Vilenica.

Péter Eszterházy

Péter Eszterházy

Utemeljitev nagrade je spisal Rudi Šeligo, nekdanji predsednik Društva slovenskih pisateljev: Péter Esterházy je eden najodločilnejših povzročiteljev, pobudnikov in opredeljiteljev koperniškega preobrata sodobne madžarske proze. Začel je objavljati v prvi polovici 70-tih let hkrati v domačih književnih revijah in v pariških forumih neoavantgardnih poskusov v madžarščini ter je po »številnih neuspelih poskusih madžarske avantgarde postal njen uresničitelj v organski črti razvoja«.

Peter Esterházy, rojen 1950 in po študiju na budimpeštanski univerzi matematik, je s svojim matematičnim razmišljanjem o jeziku in razumevanjem jezika kot holograma ter sveta kot množice čemur je pridružil ironično igrivost, značilno za neoavantgardistična prizadevanja, skušal premagati tragiko Bivanja ter razvijati novo pripovedno tehniko in nov slog. Temeljno pisateljevo prizadevanje ni namenskost literarnega proizvoda, marveč predvsem njegova estetska in etična suverenost.

Esterházyju je v njegovih delih FRANCISCO IN PINTA (novele, 1976), NA PAPEŠKIH VODAH NE BODI PIRAT (novele, 1977), PROIZVODNI ROMAN (1979), ODVISNO (roman, 1981), KDO ZAGOTAVLJA LADYJINO VARNOST (roman, 1982), FUHAROSOK (roman, 1983), MALA MADŽARSKA PORNOGRAFIJA (roman, 1984), POMOŽNI GLAGOLI SRCA (roman, 1985), UVOD V LEPOSLOVJE (1986), SEDEMNAJST LABODOV (roman, 1987), uspelo ustvariti nov jezik in metajezik. Oba kažeta njegovo gledanje na človeka kot osebnost, ki je predvsem nosilec lastne identitete.

V PROIZVODNEM ROMANU je z naslovom kakor tudi z neoavantgardno pripovedno tehniko parodiral shematično romanopisje petdesetih let. V UVODU V LEPOSLOVJE, v katerem je združil pet kratkih romanov, se je pod krinko novega pripovednega stila soočil s sodobnim madžarskim življenjem ter celovito uveljavil vse svoje pripovedne novosti, ki jih je ustvaril na področju oblikovanja besedila, tehnike pisanja in načina izražanja.

Najzrelejša uresničitev Esterházyjevega jezikovnega eksperimenta in pisateljske tehnike so prav gotovo POMOŽNI GLAGOLI SRCA. Doživljajsko jedro avtobiografskega romana je tragično doživljanje materine smrti in retrospektivna anatomija odnosa med materjo in sinom. Znano je, da madžarščina ne pozna pomožnih glagolov. Že sam naslov torej opozarja, da je nemogoče ubesediti kompleksnost medčloveških odnosov in intenzivnosti čustvenega doživljanja. Biološki in metafizični dogodek materine smrti je mogoče izraziti kvečjemu »s srcem«, »s pomožnimi glagoli« večno človeških čustev ob nenadomestljivi izgubi.

Novost in estetska vrednost romana je v njegovi metodi upodabljanja večne življenjske situacije: v zavestno do skrajnosti izkoriščenem prijemu dvojne perspektive, da se pisanje – po Petru Handkeju – obrača v »stroj spominjanja in izražanja«, v katerem se kljub tragični, a obenem večni in banalni temi »čuti nekakšna lahkotnost, ki opozarja na to, da delo ni nikoli nekaj naravno danega, marveč POTREBA in PRISPEVEK«.

Vseh jezikovnih plasti, strukture, pisateljskega vidika in načina snovanja postavantgardne pisateljske dvojne perspektive, kakršno je v svojem dosedanjem opusu ustvaril Peter Esterházy, ni mogoče razumeti, prav tako tudi njegove optike, nastale iz kontrapunktične kombinacije hladne zavesti in bogate čustvenosti, ne bi bilo mogoče uporabljati – brez temeljnega poznavanja tradicije madžarske in svetovne umetnosti.